V Podgradu je bila leta 1854 ustanovljena ena prvih kemičnih tovarn oz obrtnih delavnic na takratnem Kranjskem. Tovarno z imenom Osterberger Ölfabrik bei Laibach – Osterberško oljarico pri Ljubljani je ustanovil grof Janez Attems skupaj z nekaterimi delničarji.

V tovarni so izdelovali gorilni špirit, firmež oz laneno olje (ki se je uporabljal za loščenje oz zaščito lesenih površin) in druga naravna olja (sončnično, orehovo olje), kasneje tudi zemeljske barve (z mletjem različno obarvanih mineralov so dobili značilne in trpežne barve za pripravo premazov). Tovarna oz. obrat je leta 1869 pogorela, vendar so jo kmalu zatem obnovili. Mline, ki so drobili material, je poganjala vodna sila besniškega potoka, kotle pa so greli s premogom iz Zasavja.

Leta 1890 so delničarji obrat prodali lastnikom tovarne barv iz Dola pri Ljubljani (današnja tovarna barv Jub).

Med 1. svetovno vojno in po njej je bil obrat v mirovanju.

Leta 1929 sta zapuščeni obrat v Podgradu odkupila in obnovila zakonca dr. Ana Mayer in dr. Evgen Kansky in ga poimenovala Dr. A. Kansky, Kemična tovarna, Podgrad pri Ljubljani. Pričela se je proizvodnja ocetnega etra, amilacetata, topil za barve in lake ter nekaj kasneje surovin za izdelavo zdravil. Tovarna je zaposlovala delavce glede na potrebe proizvodnje, zato so leta 1937 odpuščeni delavci stavkali. Že v začetku 30. je stroje v tovarni poganjala elektrika. Zakonca Kansky sta za potrebe bivanja leta 1932 v Podgradu kupila tudi Povšetov dvorec na kašeljskem hribu, nad tovarno (t.i. Novi grad) in do njega pripeljala elektriko. Elektriko so pridobivali iz turbine, ki je bila postavljena ob tovarni, na umetnem kanalu potoka Besnica.

Med 2. svetovno vojno je proizvodnja zaradi nemške zasedbe zamrla.

Po 2. svetovni vojni je tovarna prešla v družbeno last in postala obrat tovarne organskih barvil TOB iz Celja. Leta 1953 so jo skupaj z zaposlenimi preselili v Celje, vendar se je konec istega leta 17 delavcev vrnilo v Podgrad, kjer so 4. novembra istega leta v istih prostorih ustanovili tovarno kemičnih izdelkov z imenom Kemična tovarna ARBO.

Sprva so zaradi pomanjkanja denarja in s tem povezanimi težavami pri nabavi surovin proizvajali le kristalno sol. Kasneje so spekter produktov širili tudi na destilacijo gazolina in vencola ter proizvodnjo fotokemikalij in estrov. V začetku osemdesetih so večino proizvodnje usmerili na sikative, sušilce za barve in lake, s katerim so na jugoslovanskem trgu dosegali 80% delež. Poleg omenjenih izdelkov pa so izdelovali tudi polirne paste, ki so bile namenjene kovinsko predelovalni industriji ( v tej proizvodnjo so se združili s podjetjem Svit iz Kamnika v Sestavljeno organizacijo združenega dela – SOZD Polikem).

Dodatni proizvod tovarne pa so bili tudi antikorozijski premazi (koroliti), ki so bili namenjeni zaščiti različnih kovinskih delov. Dvokomponentni premazi (na osnovi epoksi in poliuretanskih smol) pa so služili v gradbeništvu za zaščito razlinih oblog in kot leplia.

Kot zanimivost: v začetku 80 let so kar polovico svoje električne energije pridobili s pomočjo 35kW hidrocentrale, ki je bila postavljena ob tovarni, na kanalu potoka Besnica.

Tovarna ARBO je bila po osamosvojitvi Slovenije vrnjena potomcem Kanskyjevih, leta 1995 pa je zaradi slabega vodenja, zastarelih obratov in zastarelega proizvodnega spektra prenehala obratovati.

ARBO je v svojih najboljših časih zaposloval okoli 60 ljudi, od tega je kar nekaj ljudi iz Podgrada služilo kruh v omenjeni tovarni. V sredini osemdesetih letih je bil tudi zaradi tovarne vpeljan delavski avtobus, ki je delavce iz Prežganja in Vevč vozil na delo tudi v tovarno ARBO.