Alpska reka Sava je tekom dolgih zgodovinskih obdobij nasipavala ljubljansko kotlino s prodom krednega in permskega apnenca.
Skozi Posavsko hribovje je urezala ozko sotesko, na dnu katere je sedanja struga. Vijugasta, skalnata in ozka struga predstavlja veliko oviro za vodni tok, zato se vodne brzice pred sotesko zaustavljajo in odlagajo s seboj prinešen pesek in mivko. Tako so od sotočja Save in Ljubljanice proti Lazam nastali veliki nanosi belega proda, ki jih imenujemo Savske sipine.
Poleg Save nekaj materiala nanesejo tudi potoki iz Janškega hribovja. Vse te naplavine vplivajo na potek rečne struge. Ob izjemno nizkem vodostaju se lahko zgodi, da je sotočje Ljubljanice in Save zaradi vmesnih nanosov peska prestavljeno kar za cel kilometer nižje.
Sipine sčasoma zaraste grmovje, zato predstavljajo naravna zavetja za različne obvodne živali, predvsem za ptice, dvoživke in plazilce. Zaradi nanosov peska in plavja nastanejo tudi zatoki stoječe vode, kjer se drstijo ribe in mrestijo žabe. Pozimi pa ti zalivi omogočajo prezimovanje različnim pticam kot so race, čaplje in kormorani.
Obsežni nanosi belega apnenčnega proda ob obeh bregovih Save so v harmoničnem barvnem sožitju z bistro modrino njene vode in bujnega zelenila dolskega polja in janških gozdov. Pogled na sipine je posebno lep z obeh podgrajskih hribovskih kmetij: Lazarja in (žal zapuščenega) Planinca. V dogovoru z domačini pa lahko poleti zainteresiranim gostom ponudimo tudi pogled z reke (prevoz s kanuji). Slednje namreč omogoča intimno srečanje z bogatim ptičjim in ribjim življem ter obvodnim rastlinjem.
Sava enkrat ali dvakrat letno močno naraste in tedaj poplavi obsežne površine dolskega polja, močan tok pa spodjeda bregove in prestavlja prodne nanose.