Vitezi in gospoda z gradu Osterberg nad vasjo so se v ljudskem jeziku imenovali Ostrovrharji. Ime Ostrovrharji izvira iz markantno strme in šilaste vzpetine, kjer so si postavili prvo prebivališče (sedanje razvaline Starega gradu).
Ostrovrharji so koncem srednjega veka sodelovali v bojih proti Turkom. Zadnji od njih, po imenu Jurij Gallenberg, je bil ubit v boju proti njim pri trdnjavi Bihač leta 1562. Ker ni imel potomcev, je rod izumrl, grad pa opustel. Zaradi tega so Ostrovrharji postali ljudski junaki in nastopajo v številnih zgodbah in pesmih.
Najbolj znan je Prešernov Ostrovrhar, nesojeni ženin turjaške Rozamunde iz istoimenske pesnitve. O junaku Ostrovrharju pa so pisali tudi Janez Trdina v Pripovedki od Glasan-Boga s podnaslovom Poskus narodne epopeje slovencev in Fran Detela v ljudski baladi Pegam in Lambergar. Lik Ostrovrharja pa je v svoji drami 'Ostrovrharjeva hči' upodobil tudi domačin Anton Corel st.. Poleg te drame pa je lik upodobil tudi v dveh krajših zgodbah, ki sta izšle v njegovi knjigi Pesmi in zgodbe.
Poleg Ostrovrharjeve pohodne poti in Viteške skupine Ostrovrhar se po njem imenuje tudi podgrajsko priznanje, Ostrovrhar leta, ki ga od leta 2007 Vaški odbor Podgrad podeljuje zaslužnim vaščanom oz. prijateljem vasi za njihov trud in prispevek k razvoju kraja.
Ime Ostrovrhar ima lahko dva pomena in sicer je prvi zgodovinski, saj je v zgodovinskih virih posest poimenovana Osterberg, po gradu, ki je bil umeščen na skrajno vzhodni konec kašeljskega hriba, kar bi pomenilo vzhodni vrh (v nemškem jeziku pomeni Ost vzhod in berg vrh). Domačini pa lokaciji Starega gradu pravimo Ostri vrh zato, ker je bil grad umeščen na zelo strm, zašiljen vrh kašeljskega hriba.
V čast Ostrovrharju je v vasi od leta 2010 postavljen tudi spomenik, s katerega se vitez Ostrovrhar ozira na svoje domovanje na grajskem hribu.